POTOPIS GRUZIJA GDP 29.9. – 4.10.2026
Odhod avtobusa za beneško letališče ob 11.35 iz Ajdovščine s postankom v Panovcu. Let smo imeli ob 16:35. Štartali smo relativno točno. Imeli pa smo težave z zavarovalnimi policami ob oddaji prtljage.
V Kutaisi smo prispeli ob 22.30 po lokalnem času (+2.00 uri). Na letališču smo kar hitro odpravili in sledila je dvourna vožnja do Batumija, kjer smo spali v World Palace Hotel.
Nekateri so šli še na nočno kopanje in verjetno še kaj, čeprav je ozračje smrdelo po nafti.
Na zajtrku se dobimo z Jernejem Stritihom in Iraklijem (priimka ne vem), ki je gruzijski koordinator projekta s katerim se ukvarja Jernej.
Po zajtrku se odpeljemo do Adjara Forest Agency v Batumiju, kjer nam gozdarji (baje vsi bivši policaji) predstavijo gozdarstvo v tej avtonomni regiji.
Gozdnatost imajo celo višjo kot v Sloveniji, gozdovi pa so kot so. V zadnjih letih se veliko ukvarjajo s kostanjevim rakom, ki je baje prisoten zadnjih 10 let. Drugače pa je domači kostanj v Adjari res domač. Kot je bilo razvidno iz prezentacije se ukvarjajo tudi z odpiranjem gozdov. V celotni stavbi agencije je delal samo en WC. Skupinska slika pred agencijo.
Od tu vožnja proti prelazu Goderdzi. Vmes smo si ogledali še kamniti most (most Dandalo), ki je ostanek Svilne poti, ki je povezovala Kitajsko, Srednjo Azijo, Perzijo, Bližnji vzhod in Evropo (ob tem postanku tudi, verjetno prva, uporaba slovenskega drona v Gruziji). Pot se je uporabljala več kot tisoč let, posebno intenzivno pa od 2. stoletja pr.n.št. dalje. Imeli smo še kosilo v kraju Khabelashvilebi z lokalno naravovarstveno organizacijo. Na obilnem kosilu (gruzijske jedi) smo spoznali tudi kaj in kdo je Tamada (mojster oziroma vodja zdravic pri omizju). Končali smo s pitjem bratovščin.
Po kosilu pa res do prelaza Goderdzi. Ustavili smo se malo po prelazu in sicer dvakrat: prvič smo si s ceste ogledali pastirske stane, drugič pa piknik prostore, ki so jih idejno zasnovali slovenski strokovnjaki. Dež.
Malo nižje smo si kar s ceste ogledali še fosilne ostanke drevesa v steni.
Sledila je vožnja do vasi Adigeni, kjer smo v Restavraciji Pako doživeli še eno gruzijsko posebnost- Supro. To je v bistvu gruzijska pojedina ob kateri se vino pije ob zdravicah Tamade. In bilo je točno tako ali pa še boljše…. Pri tradicionalni Supri je pomembno, da Tamada vodi večer. To vlogo je prevzel Irakli. Nekje vmes je gruzijska seniorska pivska reprezentanca premagala slovensko mladinsko, v sicer neolimpijski disciplini hitrostno pitje- štafeta.
Po večerji vožnja do Akhaltsikhe, kjer smo spali v hotelu Lomsia. V hotel smo prišli malo po 21h. Mladinska pivska reprezentanca je kljub napornemu dnevu opravila še večerni trening.
Po zajtrku odhod proti Tbilisiju, skozi zdraviliški kraj Borjomi, ki je znan po eni boljših mineralnih vod v Gruziji. Mtskheto pa smo, v dogovoru z vodičko, ta dan izpustili, čeprav je bila v programu. Ko smo prišli v Tbilisi je bil v mestu prometni kaos. No nekako smo se, počasi, počasi, prebili do centra. Tam nas je šofer odložil, poslovili smo se od Jerneja in Iraklija in odšli na ogled mesta. Prva točka je bil spomenik posvečen kralju Vakhtangu Gorgasaliju, pod cerkvico Metekhi.
Nato smo šli preko reke in vstopili v muslimansko četrt z žveplenimi kopelmi in mošejo. Pred mošejo smo si ogledali še slap na potoku, ki teče skozi botanični vrt. Med ogledom botaničnega vrta smo ugotovili, da manjka Edo. Vodička je z njim vzpostavila stik in se dogovorila, kje se dobimo.
Iz botaničnega vrta smo se povzpeli do Matere Gruzije nato pa smo se spustili v mesto do bivše stolnice Sioni, kjer so se ta dan dogajale poroke (slike porok dobite pri fotografu Silvotu) in nas je že čakal tudi Edo.
Tu smo se razdelili v dve skupini: ena je šla na bolšji sejem z vodičko, druga je ostala v mestu in imela prosto. Po dobri uri smo se zopet dobili in sicer na Trgu svobode, kjer nam je vodička pokazala stavbo, kjer je hodil Stalin v šolo in nato skupaj odšli na shopping v bližnjo Gallerio Tbilisi. Od tu smo se z metrojem odpeljali v bližino hotela (KMM), kjer smo se nato, okoli 18h prijavili in prevzeli prtljago. V hotelu nas je že čakal Boštjan Jurjevčič, ki je ob 19h šel z nami na večerjo v restavracijo Kharcho. Tu se nam je pridružil tudi Jernej, Iraklija pa na žalost ni bilo. Med večerjo so nam gruzijski plesalci in plesalka odplesali nekaj gruzijskih plesov.
Sama večerja drugače ni bila nič posebnega, postrežba obupna. Popilo pa se je kar nekaj gruzijske nacionalne pijače. Po večerji smo se poslovili od Jerneja in Boštjana in šli z metrojem nazaj proti hotelu (eno postajo).
Po zajtrku vožnja proti samostanu David Gareja, ki leži neposredno na azerbajdžanski meji. Samostan je deloval dokaj zapuščeno, čeprav v njem še živijo menihi. Je pa zato zelo lepa okolica z rdeče obarvano kamnino in stepskim značajem.
Iz samostana vožnja nazaj proti civilizaciji oziroma kleti Nikalas Marani. Po poti smo se ustavili še za nakup Churchkhel. Nekateri smo si med tem ogledali klet, kjer so veselo ponujali vino z miševino. Ne vem kako se je ena od teh steklenic znašla na avtobusu in nam prinesla kar nekaj veselja (žalosti).
V kleti Nikalas Marani (trenutni lastnik je Zurab Mgvdliashvili) smo vina poskusili ob kosilu in sicer: Rkatsiteli, Khikhvi (kvevri s kožicami, alc. 16%) , Saperavi ter Chacho in Brandy. Kosilo in vina so bili dobri, sedeli smo zunaj, pod nadstreškom. Obdeluje tri hektarje vinogradov, grozdja ne kupuje in napolni letno 10.000 steklenic. Od teh živita dve družini.
Po tej lepi in okusni izkušnji se odpeljemo do Sighnaghija, ki velja za mesto ljubezni. Do nas pa ni bil preveč ljubezniv, saj je močno deževalo, megla pa je zastirala lepe razglede po katerih je mesto tudi znano. Po kratkem in mokrem sprehodu se odpeljemo do naše naslednje točke, kleti Giuaani.
Ta se nahaja v kraju Manavi, v okrožju Giuaant, v osrčju Kakhetija. Tudi ta klet je v zasebnih rokah (družina Giuashvili) ampak ima bistveno večje kapacitete od prejšnje (do 500.000 steklenic). Vina proizvajajo po starodavni (kvevriji) in po sodobnih metodah (inox cisterne, bariki, kontrola temperature med fermentacijo,…. ). Po ogledu kleti je sledila degustacija, zopet zunaj. Vse je vodila prikupna Nino.
Poskusili smo dve beli in dve rdeči vini (tudi sladko rdeče) ter čačo. Ker nas degustacija ni odžejala smo šli v njihovo trgovino kupit dodatne steklenice. V celoti gledano so bila vina dobra, predvsem bela.
Če naredimo zaključek: Gruzijci znajo narediti odlična vina, kar sta dokazali obe obiskani kleti. Se pa da dobiti tudi povsem neužitna, ki so bila v naših primerih nestekleničena (odprta).
Povratek v Tbilisi, kjer smo imeli nekateri ravno še dovolj moči za krajši skok v mesto.
Po zajtrku vkrcanje na avtobus in vožnja proti Mtskheti, ki smo jo izpustili drugi dan. Najprej smo se odpeljali do samostana Jvari (cerkev je bila zaprta), od koder je čudovit razgled na mesto in bližnjo okolico, nato pa smo se spustili do mesta, ki je stara gruzijske prestolnica in versko središče dežele. To predstavlja katedrala Svetitskhaveli, ki smo si jo ogledali od zunaj in od znotraj. Po ogledu smo imeli ravno toliko časa, da smo popili kavo in kupili svansko sol (mešanica soli in začimb, diši po česnu).
Vožnja proti Goriju oziroma jamskemu mestu Uplitsihe. Ogled tega zanimivega prepleta votlin, kjer je v najboljših časih (9. do 11. stoletje) živelo nekaj tisoč ljudi. Na žalost pa ne bomo imeli posnetkov mesta iz zraka…
Sledil je ogled Stalinovega muzeja, rojstne hiše in vagona v Goriju. Ogled je bil voden: kratek, jedrnat, nepristranski. Zakaj vagon? Ker se je Stalin bal letenja.
Sledi vožnja do naše predzadnje postaje v Gruziji, restavracije Antre Batono Ubisa, približno na polovici poti med Gorijem in Letališčem Kutaisi. Na hitro smo nekaj pojedli (nove so bile gobe s sirom), vina pa nebi komentiral.
Vožnja do letališča, kjer se poslovimo od našega gruzijskega vodiča Georgija in se razveselimo, ko nam vodička sporoči, da so nam let prestavili za dobro uro in pol.
Prihod na beneško letališče ob 2:00 po lokalnem času, po dobrih treh urah leta. Vožnja z avtobusom proti Novi Gorici in naprej proti Ajdovščini.
You must be logged in to post a comment.
Be the first to comment.