Zgodovina društva v Tolminskem zborniku 2020
Na Primorskem so v gozdarstvu slovenski strokovnjaki začeli delovati šele po drugi svetovni vojni. Pred prvo svetovno vojno so prevladovali nemško govoreči gozdarji, po njej pa so v primorske gozdove prišli gozdarji iz Italije.
Takoj po drugi svetovni vojni je Jugoslavija organizirala gozdarstvo, da bi bilo v čim večjo pomoč pri obnovi porušenih domov in gospodarstva.
Kot ustanovno leto prve gozdarske organizacije na območju Posočja štejemo leto 1947. Po več preimenovanjih, delitvah in združevanjih je do leta 1957 prerasla v podjetje Soško gozdno gospodarstvo Tolmin s sedežem v Tolminu. Skrbelo je za gozdove na Tolminskem gozdnogospodarskem območju – od Nanosa do Mangarta. Ta teritorialna zaokrožitev se je obdržala vse do danes.
Takoj po drugi svetovni vojni na Primorskem ni bilo gozdarskega kadra, zato so po direktivi pristojnega ministrstva v naše kraje prihajali gozdarski inženirji iz drugih krajev Slovenije in tudi iz Hrvaške.
Priimki Kordiš, Papič, Mikuletič … pri nas izvirajo iz tistih časov. Po direktivi je v Tolmin prišel tudi dr. Viktor Klajnšček.
V Posočju je bilo nemalo zanimanja za gozdarske poklice. Iz gozdarskih šol so že po nekaj letih začeli prihajati domači kadri – najprej logarji, nato gozdarski tehniki, nazadnje inženirji.
Šole pa posredujejo le temeljno znanje, ki je pogosto zastarelo že ob diplomiranju, kaj šele v štiridesetih letih gozdarjeve delovne dobe.
V šolah pridobljeno znanje je treba ne le obnavljati, ampak tudi poskrbeti, da je uporabno v konkretnih lokalnih razmerah, in ga posredovati vsemu gozdarskemu kadru, zasebnim lastnikom gozdov in javnosti. Te naloge so bile večinoma zaupane gozdarskim društvom.
Zgodovina organiziranosti društva
Gozdarska društva so na našem območju uspešno delovala že pod Avstro-Ogrsko; med drugimi je bil član takega društva znani gozdar in izumitelj Josef Ressel. Ni torej čudno, da je Ministrstvo za gozdarstvo in lesno industrijo po vojni spodbudilo delovanje društev in že leta 1947 začelo izdajati osrednje strokovno gozdarsko glasilo Gozdarski vestnik. Leta 1950 je izdajanje prevzelo Društvo inženirjev in tehnikov LRS, sekcija za gozdarstvo in lesno industrijo, predhodnik današnje Zveze gozdarskih društev. Odtlej izhaja Vestnik neprekinjeno[1].
Na republiški ravni pridobiva gozdarski kader nova znanja tudi na vsakoletnih društvenih študijskih dnevih, v sodelovanju s fakulteto, Gozdarskim inštitutom in Zvezo gozdarskih društev.
Prav o zvezi in v njenem okviru o našem društvu teče beseda v tem prispevku.
Zgodovina organiziranja in preimenovanja društev je bila v povojnem času zelo pestra.
Najprej je bilo v Sloveniji eno samo Društvo inženirjev in tehnikov, ne glede na gospodarsko panogo, gozdarstvo pa je imelo le svojo sekcijo.
Že leta 1951 pa se je Sekcija za gozdarstvo in lesno industrijo preimenovala v samostojno Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije LRS, z desetimi sekcijami po teritorialnih območjih.
Ena izmed njih je bila tudi Goriška sekcija. V odbor društva je bil z našega območja izbran Karmelo Budihna, za poverjenika sekcije pa je bil določen Stanko Mazi, takrat direktor gozdarske šole v Kromberku (M. SLOVNIK 1951, str. 111).
Imenovanje poverjenika kaže, da do leta 1951 Goriška sekcija še ni bila organizirana in še ni imela svojih organov. Je pa očitno do tega prišlo že leta 1951, saj poročilo društva za leto 1951 že poroča o članstvu in izvedbi strokovne ekskurzije ter o udeležbi na več drugih ekskurzijah (M. SLOVNIK 1952, str. 61). Članov je bilo 25: 13 rednih in 12 izrednih. Izredni člani niso imeli ustrezne kvalifikacije, torej srednje ali visoke gozdarske šole, so pa s svojim delom prispevali k uspehom gozdarske in lesarske stroke. Sem so spadali tudi dijaki in študenti gozdarskih šol. V letih 1950 in 1951 so po Sloveniji ustanovili kar precej drugih sekcij, o čemer so poročali tudi na občnem zboru društva.
Goriška sekcija se je leta 1954 preimenovala v Tolminsko in je štela 15 rednih in 41 izrednih članov, v letu 1955 pa je bilo že 24 rednih in 34 izrednih članov (M. BRINAR 1956, str. 85).
Fotografija 1: Udeleženci strokovne ekskurzije na Madžarsko, Češkoslovaško in v Avstrijo leta 1964 (arhiv I. BOŽIČ).
Verjetno so prav zaradi tega preimenovanja skoraj 30 let zatem (zagotovo pa v poročilu o delu društva na rednem občnem zboru leta 1982 in tudi v nekaj poznejših) navajali, da se je društvo ustanovilo leta 1954.
Leta 1961 se je na ustanovnem občnem zboru Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije LRS preimenovalo v Zvezo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije LRS (naprej Zveza društev). Sekcije so se po regijah preimenovale v društva inženirjev in tehnikov gozdarstva (naprej DIT), po občinah pa v občinske podružnice (M. BRINAR 1961, str. 111). Tako smo dobili Okrajno DIT gozdarstva in lesne industrije Gorica in znotraj te še občinske podružnice Gorica z 42 člani, Tolmin z 28 člani in Idrija z 12 člani.
Leta 1965 so bila sprejeta pravila Zveze društev, ki podružnic niso več predvidevala, ker so imele premalo članov in so bile pogosto nedejavne.
V poročilu za leto 1965 sta na našem območju navedeni DIT lesne industrije Ajdovščina (z 31 člani lesarji) in DIT gozdarstva in lesne industrije Posočje (s 66 člani gozdarji). Pri prispevkih pa je navedeno ime DIT gozdarstva in lesne industrije Tolmin (C. REMIC, 1966, str. 175). Preimenovanje potrjuje tudi zapis člana DIT Janka Razpeta v Soškem gozdarju[2], kjer navaja, da je bilo preimenovanje sprejeto na občnem zboru v Bovcu leta 1964. Potrdili so ime DIT gozdarstva Posočja Tolmin (J. RAZPET 1977, str. 33).
Po besedah Ivana Božiča so do tega zbora uporabljali žig z napisom DIT gozdarstva in lesne ind. Goriška sekcija. Morda zaradi končnice Tolmin ali zavoljo slabe komunikacije je Zveza društev še vedno vodila društvo pod imenom DIT gozdarstva Tolmin. Večji vsebinski pomen pa ima dejstvo, da sta se na našem območju oblikovali ločeni društvi, eno za gozdarstvo in drugo za lesarstvo. Na ravni Zveze društev so namreč gozdarji in lesarji ostali skupaj vse do leta 1993, ko se je Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije Slovenije preimenovala v Zvezo gozdarskih društev Slovenije .
Leta 1967 se je zveza preimenovala v Zvezo DIT gozdarstva in industrije za predelavo lesa; v njej sta bili tudi DIT gozdarstva Tolmin z 61 člani (gozdarji) in DIT industrije za predelavo lesa Nova Gorica s 75 člani (lesarji in gozdarji). Ajdovsko društvo se je ukinilo, člani pa prešli v novogoriško. Društvi sta se ločili tudi po panogi. Tolminsko je postalo gozdarsko, novogoriško pa lesarsko (L. GASPARIČ 1968, str. 251). Leta 1971 je bil volilni občni zbor DIT gozdarstva Tolmin. Za predsednika je bil izbran dr. Franjo Kordiš. To je doslej prvi občni zbor, s katerega so ohranjeni podrobni zapisi (F. KORDIŠ, 1971, str. 87).
Po takrat veljavni zakonodaji se je Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva Posočja tudi formalno registriralo kot pravna oseba šele leta 1977 (J. RAZPET 1977, str. 33). Prej so na ustanovnem občnem zboru za predsednika izvolili Ferda Papiča[3].
DIT gozdarstva Posočja Tolmin je na občnem zboru 2003 spremenilo ime – izbrisali so besedo Tolmin. Sedanji naziv Gozdarsko društvo Posočja je bil sprejet na občnem zboru leta 2017[4].
Namen društva je uresničevanje skupnih interesov pri skrbi za boljše gospodarjenje z gozdom in gozdnim prostorom, popularizacija gozdarstva, izboljšanje človekovega okolja in kakovosti življenja ter skrb za učinkovito in korektno delo gozdarske stroke.
Temeljni namen društva ni pridobiten in tudi ne ustvarjanje dobička[5] .
Fotografija 2: Strokovna ekskurzija na Poljsko leta 1985 (arhiv I. BOŽIČ).
Pregled pomembnejših dejavnosti
Dejavnosti društva so potekale ne glede na formalnopravne oblike organiziranosti. Na žalost kronike v obliki knjige niso pisali. Na voljo so nam le posamezne zabeležke iz poročil Zveze društev v Gozdarskem vestniku ter bolj obširna poročila o delu društva in o ekskurzijah v glasilu Soški gozdar, v slednjem od leta 1971. Dodatni vir so nam ponudile fotografije z ekskurzij in pričevanja članov. Prva fotodokumentirana ekskurzija je iz leta 1964.
S spremembo organiziranosti gozdarstva in delitvijo na družbo SGG Tolmin, d. d., Zavod za gozdove Slovenije, pozneje še na Slovenske državne gozdove ter z nastankom večjega števila manjših samostojnih podjetij za delo v gozdu, so se spremenile tudi razmere za delovanje društva.
Dokler je bilo vir članstva eno samo podjetje, je bila organizacija dejavnosti enostavnejša, saj je bilo podjetje močna organizacijska oblika, ki je spodbujala izobraževanje kadra in ga tudi nagradila. Po delitvi dela in pristojnosti pa si mora društvo dodaten prihodek iskati na trgu z razpisi, na katerih mu organizacije, iz katerih je članstvo, celo konkurirajo.
Na drugi strani pa je prav zaradi teh delitev v društvu močno narastel pomen izobraževanja, druženja in povezovanja ter s tem krepitve medsebojnega zaupanja.
Z drobitvijo organizacij se je zaposlenim zožilo področje delovanja in pristojnosti, zato je postalo poznavanje medsebojnih stičnih področij še toliko pomembnejše.
V obdobju delovanja društva (1951–2019) se je zvrstila množica dejavnosti. Že za njihovo navajanje po letih bi nam zmanjkalo prostora. Na stotine prostovoljnih delovnih ur je zato strnjenih v nekaj skupin in številk.
Dejavnosti ob tednih gozdov
Konec maja se, v okviru tedna, posvečenega gozdovom, gozdarji še posebej posvetimo mladini. V zadnjem času te dejavnosti potekajo v okviru javne gozdarske službe, kjer pa so člani društva tudi v ospredju.
V najbolj dejavnih letih je teden gozdov v najrazličnejše oblike izobraževanja (filmi, diapozitivi, razstave, predavanja …), pisanje spisov o pomenu gozdov, izdelovanje in postavljanje ptičjih valilnic zajel čez 3000 učencev in dijakov. V času največjih pogozdovanj so višji razredi osnovnih šol in dijaki posadili več kot 70.000 sadik gozdnega drevja letno.
Številna predavanja in delavnice so bili v tednu gozdov namenjeni tudi strokovni in laični javnosti. Pogosto so bile to priložnosti za obnovo spominskih in zgodovinskih obeležij.
Gozdne učne in druge tematske poti ter tehnična dediščina
Še posebej v zadnjih desetletjih so po gozdovih speljale številne učne poti za izobraževanje in rekreacijo. Naše društvo je med drugim zaslužno za Gozdno učno pot Panovec pri Novi Gorici, Pot ob Hublju pri Ajdovščini in Pot skozi Trnovski gozd. Pri vzpostavitvi nekaterih drugih (Učna pot na Kozlov rob, Izjemna drevesa severne Primorske … ) pa je društvo sodelovalo z drugimi izvajalci. Prej navedene poti društvo tudi vzdržuje, skupaj z večjim številom prostorov za piknik po Trnovskem gozdu.
Ob pomoči občin, ZGS, SIDG in SKZG društvo skrbi za predstavitev gozdarske tehnične dediščine. Ob Soči pri Kalu – Koritnici je bila obnovljena spodnja postaja Golobarske žičnice, ob zgornjem toku Idrijce je predstavljen voz za spravilo lesa po tračnicah – »lauf«, na Vojskem pa je od letos na ogled »idrijski izvlek« – naprava za spravilo lesa po žici, ki je bila plod domačega znanja in je po vojni več desetletij prevladovala.
Omembe vredna je tudi obnovitev spominske plošče Kollerju – graditelju gozdne ceste Solkan–Lokve.
Fotografija 3: Postavitev ograje v Panovcu pri poslopju MIP (foto Z. Zavrtanik).
Publikacije
Za vse postavljene učne poti je društvo izdalo publikacije z dodatnimi prikazi in razlagami za obiskovalce.
Najzahtevnejše in najobsežnejše delo društvenih članov pa je bil zbornik Pot skozi gozd, prikaz 50-letne zgodovine gospodarjenja z gozdovi tolminskega območja[6].
Strokovna predavanja, seminarji in delavnice
Izobraževanje gozdarskega kadra je vsakoletna stalnica. Do danes se jih je zvrstilo že več kot 100.
Osrednje strokovne gozdarske teme so gojenje gozdov, pridobivanje lesa, , varstvo gozdov, načrtovanje razvoja gozdov. Na več seminarjih in predavanjih so obravnavali varovanje okolja, gradnjo gozdnih cest, normiranje gozdnih in gradbenih del, ergonomijo delovnih mest, varstvo gozdov pred podlubniki in požari ter sanacijo gozdov po poškodbah zaradi škodljivcev, žleda in vetra.
Več predavanj je bilo posvečenih gozdarski in okoljski zakonodaji, kakovosti gozdnih sortimentov, odpremi lesa in pridobivanju lesa v zasebnih gozdovih[7].
Srečanja z gozdarji iz Italije
Gozdarsko društvo organizira srečanja goriških gozdarjev z obeh strani meje; vrstijo se že dobrih 30 let. Prvo desetletje so potekala dvakrat , nato pa enkrat letno, izmenoma na eni in drugi strani. Vsa srečanja so bila in so še vedno neformalna in prostovoljna, iz ljubezni do narave in želje po druženju. Jubilejna srečanja so potekala slovesneje, z gozdarskimi in političnimi veljaki.
Na prvem srečanju spomladi leta 1987 v Sloveniji so udeleženci spoznavali Gozdno učno pot Panovec in primer panjevskega gospodarjenja v Stari Gori. Od tod je gozdarje pot vodila na območje Kanala, kjer je potekal ogled pionirskih sestojev z razpravo. S prijetnim druženjem ob ognju se je prvo srečanje zaključilo na Nekovem. Jeseni istega leta so italijanski kolegi povabili na srečanje na območju Devina.
Jubilejno deseto srečanje so gostili gozdarji iz Slovenije. Osrednja prireditev je potekala pri mejnem kamnu vrh Sabotina in se nadaljevala s prijetnim druženjem v bližnji lovski koči.
Tudi srečanje leta 2004 je bilo zastavljeno svečano, saj je sovpadlo z vstopom Slovenije v EU. Najprej so goriški gozdarji z italijanskimi kolegi pri mejnem prehodu na Erjavčevi ulici posadili drevo – koprivovec (Celtis australis). Nato so se odpravili na vrh Sabotina. Prireditve pri mejniku št. 54 so se udeležili tudi takratni novogoriški župan, goriški podžupan, odbornik za kmetijstvo pri deželi Furlanija – Julijska krajina, predsednik Sveta za gozdove Republike Slovenije in še številni drugi. Govorniki so v slovenščini in italijanščini poudarili, da je srečevanje med gozdarji pionirsko napovedovalo in pripravljalo čas, ko bo državna meja postopno izginila.
Jubilejno dvajseto srečanje se je začelo na mejnem prehodu na Erjavčevi ulici v Novi Gorici . Potem so se udeleženci čez Čepovan odpravili v Gorenjo Trebušo in si ogledali osrčje teh gozdov z naravnima znamenitostma slapom Pršjak in delom grape potoka Gačnik. Na kmetiji Brdar je domačinka predstavila zbirko domačih orodij in staro kovačijo. Zaključek je bil na turistični kmetiji pri Aliču.
Praznovanje 30-letnice se je začelo na italijanski strani v Pevmi; vsi gozdarji so se sprehodili čez hrib Kalvarijo, potem pa se preselili v Slovenijo, v Novo Gorico. Slovesna prireditev je potekala ob koprivovcu na mejnem prehodu. Družabno srečanje se je zaključilo v Panovcu.
Spontana želja po spoznavanju podobno mislečih je prerasla v tradicionalna letna srečanja. Udeleženci so spoznali mnoge zanimive naravne bisere našega obmejnega in nekoliko širšega prostora, družabni del pa je pripomogel k utrjevanju prijateljstva in širitvi ideje o sodelovanju.
Strokovne ekskurzije
Najbolj doživete oblike izobraževanja in druženja so strokovne ekskurzije. Odstirajo poglede na drugačne oblike organiziranja gozdarstva in pristope k reševanju strokovnih problemov v drugih državah in na območjih Slovenije. Hkrati krepijo zaupanje med člani iz vedno bolj raznovrstnih oblik organiziranega gozdarstva.
Prvi podatki o ekskurzijah, ki se jih je udeležilo večje število članov (ne le vodje obratov ali služb), so zabeleženi v Gozdarskih vestnikih od leta 1952 naprej (M. SLOVNIK 1952, str. 61). Ekskurzija v letu 1964 na Madžarsko, Čehoslovaško in v Avstrijo pa je prva zabeležena v Soškem gozdarju. Posamezne ekskurzije so nato opisane do prenehanja izhajanja glasila leta 1989 (F. KORDIŠ 1971, str. 87).
Na spletnih straneh društva (dit-gp.si) so objavljeni podrobnejši opisi ekskurzij, opremljeni s fotografijami, od leta 2014 naprej.
Gospodarjenje z gozdovi se skozi desetletja spreminja. Nova spoznanja v ekologiji gozdov vplivajo na koncepte v njihovem gojenju, razvoj tehnike, predvsem hidravličnih in novejših električnih pogonov ter daljinskega upravljanja, pa vpliva na tehnologijo pridobivanja lesa. Prva desetletja po vojni smo se od razvitih bolj razlikovali po tehnologiji, po vstopu v EU pa se razlikujemo predvsem po zakonodaji in s tem po organiziranosti.
Ekskurzije v tujino so nam omogočile spoznati gospodarjenje z gozdovi domala po vseh evropskih državah. Društvo je doslej organiziralo 41 strokovnih ekskurzij v države od Grčije in Sicilije na jugu, Romunije na vzhodu, do Nemčije na severu ter Francije in Španije na zahodu.
Še posebej pogoste so bile ekskurzije na Hrvaško in v Avstrijo, kjer vsaki dve leti organizirajo prikaz gozdarskih novosti na terenu.
Znanje in prakse si seveda izmenjujemo tudi na domačih tleh, ko nam gozdarska društva z drugih območij in držav vračajo obisk. Glede na pestrost naših gozdov, naše znanje in uporabo sodobnih tehnologij jim lahko pokažemo polno mero zanimivosti[8] (M. ŠAVELJ 2003, str. 307; PANG 628, šk. 1[9]; M. JANEŽ 1997–2012).
Tekmovanja
Pomemben prispevek društva je organiziranje območnih sekaških tekmovanj in tekmovanj na državni ravni, kadar pride na vrsto tolminsko območje.
Dejavno vključitev članstva pa že vrsto let omogočajo tekmovanja v zimskih športih: veleslalomu in teku na smučeh. V prvih desetletjih so na tekmovanjih sodelovali tudi lesarji. Udeleženih je bilo po več sto tekmovalcev, med njimi tudi člani državne reprezentance (Janez Polda, Tine Mulej, Janko Štefe, Jože Šlibar, Andrej Klinar, Peter Lakota … ). Tekmovanja so se odvijala na vseh večjih smučiščih od Pohorja do Kanina.
Po osamosvojitvi se tekmovanj udeležujejo samo gozdarji. Novost pa so tekmovanja tudi na meddržavni ravni.
Naši člani dosegajo zelo lepe rezultate predvsem v moškem veleslalomu, tudi na meddržavnih tekmovanjih.
Fotografija 4: Strokovna ekskurzija v gozdove Švice leta 2009 (foto L. Čibej).
Starostna struktura članstva
Pravila društva iz leta 2019 in tudi iz nekaj desetletij nazaj ne poznajo več izrednega članstva. Član društva lahko postane vsaka državljanka in vsak državljan Slovenije z najmanj srednjo gozdarsko ali drugo srednješolsko izobrazbo, če se ali se je poklicno ukvarjal z gozdarstvom. Ob enakih pogojih se lahko včlani tudi tuji državljan.
Največ članov je društvo imelo ob koncu 90. let, zadnjih 15 let pa se število giblje med 100 in 110.
Grafikon 1: Število članov društva po letih
Predsedniki
O začetkih delovanja društva in vodstvu imamo le zapise v Gozdarskem vestniku. Iz zapisa, da je bil leta 1951 za poverjenika imenovan Stanko Mazi, sklepamo, da je bil tudi prvi predsednik DIT – Goriška sekcija kot predhodnice sedanjega društva, ni pa podatkov o menjavah in nastopu Ferda Papiča, ki je predsedoval društvu do leta 1971, nato pa še od leta 1976 vse do leta 1992.
Novejša pravila društva so omejila predsedovanje na štiriletni mandat in na menjavo med štirimi območji (goriškim, ajdovskim, idrijskim in tolminskim). To naj bi omogočalo večjo dejavnost vseh območij, vendar se uresničuje le deloma.
Izmed naših članov sta izšla tudi dva predsednika Zveze gozdarskih društev Slovenije.
Med letoma 1972 in 1974 je Zvezi predsedoval Marijan Šebenik starejši, od 1997 do 1999 pa Ignacij Pišlar.
Preglednica 2: Predsedniki društva po mandatih
| MANDAT | PREDSEDNIKI DRUŠTVA 1951–2020 |
| 1951– | Stanislav Mazi |
| –1971 | Ferdo Papič |
| 1971–1976 | Franjo Kordiš |
| 1976–1992 | Ferdo Papič |
| 1992–1994 | Janko Žigon |
| 1994–2003 | Silvester Peljhan |
| 2003–2007 | Marko Gasparič |
| 2007–2011 | Jože Kovač |
| 2011–2015 | Zoran Zavrtanik |
| 2015–2020 | Silvester Peljhan |
Fotografija 5: Idrijski izvlek – maketa, postavljena na Vojskem leta 2019 (foto L. Čibej).
Častni in zaslužni člani
Naziv častnega člana pridobi član društva, ki si je posebej prizadeval za napredek gozdarske stroke, gozdarske znanosti in se odlikoval pri delu v društvu ali v Zvezi gozdarskih društev Slovenije.
Zaslužni član je lahko tisti član društva, ki se je posebej odlikoval s prizadevnim društvenim delom.
Do leta 2000 je nazive podeljevala zveza društev, po tem letu pa posamezna društva samostojno.
Za zaslužne je bilo do zdaj imenovanih 15, za častne pa 10 društvenih članov. Z območja tolminske občine so bili med zaslužne člane imenovani Ferdo Papič, Janko Razpet, Ivan Božič in Marko Janež, med častne člane pa Ivan Krivec[10].
Fotografija 1: Merilo uspešnosti društva so vitalni gozdovi in osveščena javnost, ki se pomena gozdov zaveda in ga spoštuje (foto L. Čibej).
Ljubo Čibej, mag. gozdarskih znanosti, član upravnega odbora Gozdarskega društva Posočja, zadolžen za objave
Viri:
Literatura:
BRINAR, Miran (1956): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, XIV, 1956, str. 85).
BRINAR, Miran (1961): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, XIX, 1961, str. 111).
BRINAR, Miran (1960): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, XVIII, 1960, str. 145).
GASPARIČ, Janko (1968): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, XXVI, 1966, str. 251.
KORDIŠ, Franjo (1971): Bogata dejavnost našega DIT, Soški gozdar, 1971, str. 87).
PELJHAN, Silvester ur. (2003): Zbornik Pot skozi gozd, Pol stoletja gospodarjenja z gozdovi (1947–1997).
RAZPET, Janko (1977): Registracija društva inženirjev in tehnikov gozdarstva Posočja-Tolmin, Soški gozdar, 1977, str. 33).
REMIC, Ciril (1966): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, XXIV, 1966, str. 175).
SLOVNIK, Miloš (1951): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, IX, 1951, str. 111.
SLOVNIK, Miloš (1952): Društvene vesti, Gozdarski vestnik, X, 1952, str. 61.
ŠAVELJ, Marjan (2003): Zbornik Pot skozi gozd, ur. Peljhan, Silvester, Izobraževanje, str. 307).
Arhivi:
BOŽIČ, Ivan: fotografije z ekskurzij, osebni arhiv.
JANEŽ, Marko: zapisniki UO in skupščin 1997–2012, osebni arhiv.
PANG 628, šk. 1: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, nekateri zapisniki društva med leti 1979 in 1989.
Pravila društva 2017: arhiv društva, registrator 5.
Zapisnik ustanovnega občnega zbora 11. 9. 1976: arhiv društva, šk. 2, fasc. 1.
Zapisnik občnega zbora 10. 3. 2017: arhiv društva, registrator 5.
Zahvala
Za sodelovanje pri pripravi prispevka
se lepo zahvaljujem Edu Kozorogu, Ivanu Božiču, Ivanu Krivcu, Janku Razpetu,
Marku Janežu, Silvestru Podobniku in Žarku Rovščku, posebej pa še Heleni Zorn
za prispevek o srečanjih z italijanskimi gozdarji.
[1] Gozdarski vestnik je strokovno glasilo Zveze gozdarskih društev Slovenije. Začel je izhajati leta 1938 v Mariboru in izhaja še danes v Ljubljani.
[2] Soški gozdar je bilo glasilo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin. Izhajalo je med letoma 1965 in 1989.
[3] Zapisnik 11. 9. 1976.
[4] Zapisnik 10. 3. 2017.
[5] Namen in naloge društva so podrobno prikazani v Pravilih društva iz leta 2019.
[6] Zbornik Pot skozi gozd, Pol stoletja gospodarjenja z gozdovi (1947–1997), gl. ur. S. PELJHAN, Tolmin 2003, 353 strani, naklada 500 izvodov.
[7]Podrobni podatki o predavanjih, seminarjih in delavnicah po letih so predstavljeni na spletni strani društva dit-gp.si v zavihku DRUŠTVO.
[8] Podrobni podatki o dejavnostih in ekskurzijah po letih so predstavljeni na spletni strani društva dit-gp.si v zavihku DRUŠTVO.
[9] Pokrajinski arhiv v Novi Gorici hrani posamezne zapisnike društva med letoma 1979 in 1989.
[10] Podrobni podatki o častnih in zaslužnih članih po letih imenovanja so predstavljeni na spletni strani društva dit-gp.si v zavihku DRUŠTVO.