Posted by on 5. 11. 2019

Istra nam je vsem zelo poznana po številnih obmorskih krajih, kjer v poletnih mesecih mrgoli morja željnih obiskovalcev, v zimskem času pa preživlja le najbolj zraščene Istrane, ki v pretežno skopi zemlji še vedno iščejo pot v lepše čase .
Izziv, da bi se izognili obmorskemu vrvežu in se bolj posvetili ogledu osrednjega dela Istre je dozorel na zadnjem občnem zboru, kjer je predlog Upravnega odbora bil soglasno sprejet. To je takoj bila obveza tudi za UO, saj mu centralna Istra ni bila poznana, kakšnih pomembnih gozdarskih zvez iz preteklosti pa tudi nismo imeli.
Prve stike smo tako navezali ob priliki obiska hrvaških gozdarskih kolegov pri nas v Sloveniji in prijeten istrski gozdar iz Pazina Čedo Križmanič je bil res prava naveza. Pripravil nam je potovanje po krajih, ki jih običajno zaobidemo, predstavil tisto pravo Istro, ki jo tudi sam živi že kar nekaj desetletji in seveda kulturo in ljudi, ki z novimi izzivi kljubujejo tem včasih odročnim in pozabljenim krajem.
Dvodnevno potovanje smo začeli v Tolminu in se po dobri uri vožnje že približali kraškemu robu, zapustili zadnjo slovensko vas Sočergo in sledili kamnitemu prehodu, ki z lepo oblikovanimi spodmoli zaključuje stik med apnencem in flišem. Tu je tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Po prehodu državne meje smo nadaljevali pot do Buzeta, kjer nas je že čakal naš gostitelj Čedo. Po krajšem uvodnem pozdravu smo odšli v stari del mesta, ki leži na vzpetini tik nad novozgrajenim Buzetom. Mesto je bilo zgrajeno za časa beneške republike, ki je tu gospodovala skoraj 400 let. Mestno obzidje, dvoje mestnih vrat, značilno tlakovane ulice, pa obnovljena cerkev (posvečena je sv. Juraju ) in značilen istrski vodnjak, nakazujejo bogato zgodovino tega kraja.

Buzet iz starega dela mesta

Danes je v Buzetu okoli 2000 prebivalcev, nekaj industrije, kmetijstva in turizma. Tu je tudi sedež gozdarske uprave za Istro, pa muzej z bogato etnografsko, arheološko in zgodovinsko zbirko. Skratka zanimivo mestece, obdano z okoliškimi hribi ( na severu Čičarija, proti vzhodu pa pogorje Učke z najvišjim vrhom Vojak (1401 m nad morjem).
Pot smo nadaljevali proti Humu, ki leži v osrčju Istre in šteje vsega okrog 20 prebivalcev. Teh nekaj hiš, ki so skrite za mestnim obzidjem, so domačini razglasili za najmanjše mesto na svetu. To »mesto » vodi župan, ki ga volijo vsako leto.

Zunaj obzidja je le lepo urejeno parkirišče in »prijavnica » kjer je treba poravnati parkirnino. Krajši sprehod nas pripelje do mestnih vrat, ki so okrašena z znaki staroslovanske pisave iz 9 stoletja.
Glagolico je v začetku sestavljalo 40 znakov, ki jih lahko spremljamo na 11postajah, prav tu, na 7 km dolgi poti od Roča do Huma. Skozi mesto sta speljani dve s kamnom tlakovani peš ulici, kjer lahko vidimo veliko cvetja , nekaj trgovinic z bogato založenimi lokalno značilnimi spominki in par » kafičev«v katerih lahko popijemo kozarec malvazije ali pa nazdravimo s tradicionalnim napitkom » biska », žganjem, ki so ga iz bele omele kuhali že Kelti. Živahno »mesto», ki res ponuja nekaj več kot običajna istrska vas, smo zapustili z res prijetnimi vtisi.

Napis v glagolica na kamniti plošči v Humu

Pot smo po prostrani in malo naseljeni Istri nadaljevali do Pazina.
Tu nas je po mestu pospremila prijetna in zgovorna vodička. Mesto leži v sredini Istrskega polotoka in šteje okrog 5000 prebivalcev. Prvotno staro naselje je bilo zgrajeno nad globokim podorom imenovanim Pazinska jama v kateri ponikne tudi manjša reka Pazinčica. Zanimiv je Kaštel, ki leži na vrhu okoli 120 m visoke stene. V njem so živeli številni lastniki, ki so si dali vklesati v obzidje tudi svoje grbe. Nekateri od njih so se ohranili vse do danes. Trenutno je v Kaštelu muzej zgodovine in etnološka zbirka.
Med sprehodom po mestu smo si ogledali tudi cerkev svetega Nikolaja z mrežastim gotskim stropom prezbiterija in številnimi freskami. Cerkev ima tudi velike zelo stare orgle na katere je nekajkrat pritisnil tudi naš organist Lojze Bajc. Poleg cerkve stoji 45 m visok zvonik s katerega je čudovit razgled na slikovito pazinsko pokrajino.

Cerkev sv. Nikolaja v Pazinu

Zanimiva naravna znamenitost je Pazinska Jama, ki se nadaljuje v dve podzemeljski jezeri. Visoke vode, ki se zbirajo v reko Pazinčico ne morejo ponikniti v sifonski preliv in se ob obilnem deževju zberejo v do 2 km dolgo zaledno jezero, kar predstavlja za naravo izjemno zanimiv kraški pojav, za prebivalce pa veliko popestritev naravnega okolja.
Pazin je Slovencem znan tudi po frančiškanskem samostanu in cerkvi Marije Vnebovzete. Tu so prve korake v duhovniško službo naredili številni primorski duhovniki ( škof Pirih, duhovnik Čibej,… ). V samostanu je bila tudi bogato založena lekarna in manjša bolnica.
Po končanih ogledih mesta smo se sprehodili po lepo urejeni poti ob Pazinski jami od koder je speljanih kar nekaj spustov po žici (zipline) in zaključili pohod v restavraciji, kjer so nas pogostili naši hrvaški gostitelji.

Pazinska jama in zipi

Naslednja postaja je bilo Gračišče, vas z okoli 500 prebivalci in izrazito centralno lego. Tu smo se zbrali ob cerkvi sv. Marije od koder je prekrasen razgled na centralni del Istre s ponosno Učko na vzhodu in obrisi Jadranskega morja tam daleč za Labinom. Vas se ponaša tudi z ostanki paleče družine Salamon, ki je tu živela v drugi polovici šestnajstega stoletja.

Iz Ggračišča proti Učki

Z Gračišča smo pot nadaljevali v dolino reke Mirne in že pozno popoldne pristali ob vznožju turistično obleganega Motovuna. Tu smo morali presesti na lokalni avtobus ( tak je režim dostopa do naselja), ki nas je odpeljal na začetek tega zanimivega obrambnega središča z okrog 1000 prebivalci. Dobro ohranjen obrambni zid je prava poslastica za sprehajalce, saj od tu vidijo čudovito istrsko pokrajino, velik del doline reke Mirne vse tja do Novega Grada, pa številne istrske vasi, ki so bile povezane z sedaj opuščeno poreško železnico t.i. PARANCANO.

Motovun iz doline Mirne

Mesto se ponaša z baročno cerkvijo sv. Štefana zgrajeno v začetku 16. stoletja, s komunalno palačo iz 12. stoletja, z znanim dirkačem formule 1 Mariom Andretti, ki se je rodil v Motovunu, 28 02. 1940, pa z gozdarjem Josefom Resslom, ki je nekaj časa služboval tudi v Motovunu. Tu so mu hrvaški gozdarji postavili tudi spominsko obeležje. Lepi razgledi, mikavne gostilnice, številne trgovinice lokalnih spominkov in okusno obnovljeno mestece, upravičeno privlači mnogo turistov, ki pa morajo za vse to v žep po kar nekaj denarja.
Sončni zahod nas je pospremil v istrske toplice kjer smo zaključili zanimiv in ne preveč naporen dan.


Istrske toplice

Drugi dan se je začel z nekoliko oblačnim jutrom, a nas je pripoved o Motovunskem gozdu hitro spravila na noge, saj so tu doma pravi tartufi in zgodbe o njih človeku hitro poženejo kri.
Motovunski gozd se razprostira na porečju reke Mirne in reke Butonige, kjer so se tisočletja nalagale naplavine in kjer ima za rast gozda pomembno vlogo višina podtalnice. Tu ima svoje rastišče hrast dob ( Quercus robur ), ki je kvalitetno enakovreden hrastu iz slavonskih gozdov. Pogosto ga spremljajo še nižinski jesen ( Fraxinus angustifolia), nižinski brest (Ulmus minor ), mestoma pa raste tudi črna jelša( Alnus glutinosa) in črni topol ( Populus nigra). V gozdu se pojavlja tudi izredno redka vrsta srobota ( Clematis viticella ).

Motovunski gozd in pred njim izkrčitve za polja

Motovunski gozd je vedno bil v lasti države, ki je z raznimi administrativnimi ukrepi, plani, načrti,… vseskozi skrbela, da se je ta ohranil vse do danes. Organiziran nadzor nad gozdom je bil uveden že v 16. stoletju in je v interesu zaščite gozdnih površin deloval vse do leta 1971, ko je ministrstvo za vodno gospodarstvo pripravilo plane za premestitev korita reke Mirne in del gozdnih površin nameniti kmetijski proizvodnji. Del projekta, krčitev gozda ob koritu reke Mirne in izgradnja akumulacijskega jezera na rečici Butonige, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja celo realiziral. Tako se je površina Motovunskih gozdov zmanjšala na 994 ha ( prvotno je bilo pod gozdom na tem območju 1738 ha gozda ).
Gozdarji upajo in verjamejo, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo, saj je Motovunski gozd pomemben vodni zbiralnik, oblikovalec lokalne klime in pestra turistična ponudba rekreativcem, pohodnikom in drugim ljubiteljem gozda in gozdnega prostora. Seveda so doma tu tudi znani istrski tartufi, zato gozd tu – mora ostati.

                                          V Motovunskem gozdu

Na poti proti Livadam smo si ogledali še nasad močvirskega taksodija (Taxodium distychum ), ki tu kar lepo raste in se mestoma tudi pomlaja. Je pa to samo vzorec neke drugačne možnosti, ki nikakor ni zamenljiv s cenjenim hrastom »lužnjakom ».
Že na ogledu gozda nam je gozdar Čedo predstavil pomen tartufov, saj je gozd za prave nabiralce teh redkih in zelo iskanih gob pravi zlati rudnik. Tu najdemo največ črnih tartufov nekaj pa je tudi tistih belih – najdražjih, ki rastejo samo v Istri. Nabiranje tartufov, ki se skoraj dedno prenaša iz roda v rod, je za nekatere domačine kar dober zaslužek.
V naselju Livada smo si lahko ogledali sejem domače obrti, istrskih proizvodov in seveda tartufov, v različnih sestavinah (kot namazi, rezine, razne oblike izkopanih gobic, … ). Tudi sicer Je Livada znana po borzi tartufov in seveda po največjem najdenem belem tartufu, ki tehta kar 1,31 kg in je dobil posebno mesto celo v Guinnessovi knjigi rekordov. Livade so turistično močno povezane s to redko gobo, saj jo pogosto najdemo kot zaščitni znak lokalnih proizvodov in je simbol tega, turistično razvijajočega se kraja.
Od tu smo pot nadaljevali med hribčki in vinogradi, s pogledi na stare istrske vasi, vse do nove turistične zanimivosti – jame Baredina. Tu smo si najprej ogledali razstavo starih traktorjev, različnih eksponatov kmetijske mehanizacije in zaključili z degustacijo istrskih vin in oljčnega olja.

                                   Muzej kmetijskih strojev

Zanimivo predstavitev v » podrumu » kjer smo si najprej ogledali nekaj tipičnih kmečkih orodij, nameščenih po reliefu ohranjene kraške jame, so vešči in zanimivi sommelieri nadaljevali z predstavitvijo istrskih vin in pravega oljčnega olja.
Po krajšem postanku smo si ogledali še jamo Baredina, ki predstavlja prvo speleološko lokacijo, ki jo Istra ponuja na ogled turistom od leta 1995 dalje . V okrog 60 m globoko jamo vodijo lepo urejene stopnice, ki se zaključijo s pogledom na podzemno jezerce polno zanimivih kapnikov. Tu je našla svoj prostor tudi človeška ribica. Pot v jamo vodi skozi pet manjših podzemnih dvoran, kjer si lahko ogledamo zanimive podzemne tvorbe narejene iz raztopljenega apnenca ( kapniki, zavese, stebri, … ).

                                                         Jama Baredine

Jamo upravljajo koncesionarji -raziskovalci krasa, ki so jamo tudi očistili in jo preuredili za turistične oglede. Tu sedaj nadaljujejo z izgradnjo drugih spremljajočih objektov, ki naj bi dodatno obogatili ponudbo naraščajočemu zanimanju za svet, ki je tako blizu poleti preveč obljudene istrske obale.
Za prijeten zaključek je poskrbel še lokalni fotograf, ki nas je na pot pospremil z izvirno skupinsko fotografijo.

                                   Udeleženci ekskurzije v Baredinah

Na poti proti domu smo si ogledali še zanimivo vasico Grožnjan, mesto umetnikov, glasbenih festivalov in bogate ponudbe istrskih dobrot. Vas leži na hribčku obkrožena z nasadi oljk in vinske trte. Od tu je čudovit pogled na številne istrske vasi, na dolino reke Mirne in vse tja do Umaga, kjer se začne Jadransko morje. Krajši sprehod med ateljeji in galerijami nas je opozoril na ideje, ki jih imajo tu, v še pred nedavnim zelo odročnih in zapuščenih vasicah. Da, turizem se iz obale zelo hitro širi tudi v notranjost. Izvirna in bogata ponudba očitno kar dobro prazni denarnice številnim obiskovalcem.

                                                                 Grožnjan

Mi smo to doživeli na zaključnem kosilu. Nič kaj izvirnega nam niso ponudili, očitno gostoljubje gostilničarja tudi nekaj stane.
Tu smo se poslovili še od zanimivega in prijetnega hrvaškega kolega Križmanič Čeda, ki nam je pripravil potovanje in nas dva dni vodil po pokrajini temnih borovih gozdov, čez travnike in pašnike, mimo pobočij posejanimi z vinogradi in oljčnimi nasadi in hribčki naseljenimi s starimi obzidanimi vasicami.
To je Istra, ki jo 30 udeležencev Gozdarske društva sedaj vidi nekoliko drugače, bolj celovito in z vonjem po rožmarinu, ki ga tu najdemo skoraj na vsakem koraku.

Silvo Peljhan
Fotografije Ljubo Čibej

Posted in: EKSKURZIJE

Comments

Be the first to comment.

Leave a Reply