Svetovno razširjena bolezen COVID 19 je zaznamovala tudi program aktivnosti našega Gozdarskega Društva. Ambiciozen program, ki smo ga pripravljali za leto 2020 ( ekskurzija v Gruzijo ) smo morali žal opustiti in ga nadomestiti z idejo o obisku naših gozdarskih kolegov na kočevskem. Žal se v letu 2020 tudi to ni izšlo in ideja je prišla v roke novemu vodstvu GD. Po spretnem krmarjenju, med vsaki dan se spreminjajočimi COVID omejitvami, je novemu vodstvu le uspelo speljati zanimivo dvodnevno potovanje .
Zaradi vsesplošnih omejitev , ki so od posameznika zahtevali t. i. PTC pogoj , se je ekskurzije 10. in 11. septembra 2021, udeležilo nekaj manj članov, skupaj 24.
Že na poti proti Kočevju je predsednik Društva Ljubo Čibej predstavil dvodnevni program, poskrbel za nosilce kulinarične in kulturne vsebine ter nas podrobneje seznanil z zgodovinskimi dogodki tega morda manj pznanega dela Slovenije. Tako smo v Kočevje že prišli z nekaj znanja in napotki za naše dvodnevno bivanje.
Prvi dan smo začeli s predstavnikom ZGS Perušek Mirkom, ki na tem območju vodi službo za gojenje gozdov. V grobem nam je predstavil območno enoto Kočevje, s poudarkom na težavah pri gospodarjenju s temi obsežnimi jelovo – bukovimi gozdovi. Že vse od leta 2010 so gozdovi na udaru raznih škodljivih dejavnikov, ki so bistveno spremenili tudi prvotni izgled Kočevskih gozdov. Prvi problemi segajo že v začetek tega stoletja, ko so bili priča masovnemu sušenju jelke, temu so sledili napadi smrekovega lubadarja, nato žledolom leta 2014 in ponovno masovni napad lubadarja po letu 2017. Vse to je bistveno spremenilo tudi koncept gospodarjenja. Zmanjšuje se delež prebiralnih gozdov na račun skupinsko postopnega gospodarjenja. Bistveno se je zmanjšal tudi obseg umetne obnove s sajenjem smreke, ki jo sedaj nadomeščajo s sadnjo doba in gradna. Zaradi velikih škod od divjadi in pomembnega vpliva na pomlajevanje, v večini primerov sadijo na ograjene površine in na ta način omogočijo normalno rast sadik in s tem pomladitev.
Tu smo dobili tudi nekaj informaciji o po vojni izseljeni in opustošeni Kočevski, o naraščajočem turizmu, o varovanih območjih ( območje Kolpe, pragozd Krokar, Goteniško Snežnik, ostanki Rajhenavskega gozda na Rogu ) in o pomenu gozdarjev ob novih, nekoliko drugačnih pogledih na vlogo gozda – tudi tu na Kočevskem.
Med kočevskimi gozdarji
Pot smo nadaljevali po ravninskem območju do Kočevske reke, kjer so nas sprejeli predstavniki SiDG – ja. S kratkim nagovorom nas je pozdravila ga. Suzana Rankov ( referentka za stike z javnostjo pri SiDG ), nato pa nas je ing. Levstik Janez podrobno seznanil z organizacijo gozdarskega podjetja, s težavami in izzivi vse od ustanovitve leta 2016 dalje. Predstavil nam je nekaj bodočih projektov ( organizacijo lastne proizvodnje, širitev in modernizacijo žage v Kočevski reki, vlogo in namen javnega interesa pri organizaciji Družbe … ), zaključil pa z besedami obžalovanja po organiziranem gozdarstvu v bivši Jugoslaviji. Ustanovitvene težave nam je predstavil tudi prvi direktor SiDG – ja, ing. Julij Rupnik. V nadaljevanju je poudaril predvsem pomen enotne organiziranosti državnih gozdov, uvajanje pomembnih certifikatov za proizvodnjo in trženje, projektne naloge razvoja podjetja, vizijo naložb in sodelovanje s podizvajalci, ki opravijo večji del proizvodnih nalog. Po krajši razpravi, vezani predvsem na proizvodnjo, je bil podan za podjetje najpomembnejši aksiom: » Za nas dela tisti, ki je najcenejši «.
Srečanje smo zaključili z za gozdarje primernimi sendviči, promocijskimi kapami in z ugotovitvijo, da je sodelovanje pomembna vrlina, ki nam pomaga lepše in bolje živeti.
Srečanje s predstavniki SiDG
Po kosilu v lovskem domu Pr’ Slavcu smo pot nadaljevali do zloglasnega bunkerja Škrilj. Za ohranitev spomina, na ljudi ki so bili odpeljani na delo v to območje, je obisk temu simbolično prirejen ( lokalni avtobus, maska za oči in predstavitev poti do samega objekta).
Leta 1948 je takratna Jugoslovanska oblast odredila, da morajo posamezne Republike izločiti varovana območja in tam zgraditi podzemne objekte, ki bi varovali vodstvo države tudi pred atomskim udarom. Tako so na območju Kočevske reke izpraznili cca 220 km2 površin in jih namenili strogemu vojaškemu upravljanju. Prav na tem območju so leta 1953 začeli graditi več podzemnih objektov med drugim tudi Bunker Škrilj. Ta je bil dograjen leta 1957 in nikoli uporabljen za načrtovane potrebe.
Cca 8o m pod zemljo je bilo zgrajenih okrog 500 m prehodnih hodnikov, ki so povezovali večje prostore: ( skupni vhodni prostor z WC in prho, kuhinja, šest spalnic, telekomunikacijski center, skladišče in strojna postaja z generatorjem ). Hod v bunker so zapirala cca 5 ton težka vrata, nameščena na posebnih vodilih ( tračnicah ). V zadnjem delu objekta je zgrajen tudi 72 m visok izhodni rov, opremljen z železnimi lestvami, ki naj bi služil hitremu umiku osebja iz bunkerja.
Predvidoma naj bi v bunkerju lahko 30 ljudi preživelo 100 dni. Bunker je bil klimatiziran ( temperatura 17 stopinj in dobro prezračevanje ).
Gradnjo Bunkerja je v strogi tajnosti vodil in nadzoroval neoporečen komunistični politik Matija Maček, gradili pa so le politično zanesljivi delavci iz različnih krajev. Ti še danes nosijo v sebi zapisano TIŠINO in nočejo opisovati dogodkov na strogo varovanem gradbišču. Vse podrobnosti nam je na zanimiv način predstavila lokalna vodička. Po izstopu je za nami skrbnik zaklenil vhodna vrata in namestil kontrolni pečat ( mislim da le simbolično ).
Po zaključku ogleda smo se vrnili v kočevsko reko in si spotoma ogledali še novo zgrajeno cerkev. Cerkev je koncem prejšnjega stoletje zgradila država Slovenija v spomin na porušene in uničene sakralne objekte na tem območju. Načrt za cerkev je izdelav Janez Gombac . V cerkvi so nameščeni baročni ostanki iz stare porušene cerkve , dodan pa je nov pridih akademskega kiparja Staneta Jarma in izpovedni vitraži Marka Jermana. Cerkev je posvečena SV. Janezu Krstniku. Ob obisku cerkve nam je zgodovino teh krajev na zanimiv in poučen način predstavil domači župnik Jože Milčinovič.
Notranjost cerkve SV Janeza Krstnika na Kočevski Reki.
Pot smo nadaljevali do Kočevja in ga v CŠOD Jurček zaključili z večerjo. Še kratek sprehod po Kočevju in sledilo je spanje po študentsko.
V prijetnem sončnem jutru smo se iz Kočevja odpeljali na Rog in dalje na dolenjsko stran. Že na poti smo srečevali številne pohodnike, ki so se udeležili 7. tradicionalnega pohoda » po medvedovih stopinjah » ( 64 km , 2200 m višinske razlike ), mi pa razkošno z avtobusom do Roške žage, kjer so nas že čakali dolenjski gozdarji. Slikovito nam je Novomeško območje s poudarkom na Rogu in Roški žagi predstavil ing. Andrej Držaj s sodelavci. O pomenu nam dosti pove že sama 90 % gozdnatost. Od nekdaj so bili tu gozdarji z različnimi interesi in svojstvenimi pogledi na to »divjo« pokrajino. Tu je dolga leta gospodarila dinastija Auerspergov, tu so veljale različne servitutne pravice domačinov in delavcev, gradile so se glažute, kadile številne kope in goreli obsežni ognji, ko so za potrebe trga pridobivali pepel. Zaradi obsežnih sečenj in slabega pomlajevanja so postajali gozdovi vedno bolj » izčrpani »
Razgovor z gozdarji ZGS OE Novo Mesto
S prvim Gozdno gospodarskim načrtom iz leta 1892 je te probleme opisal gozdar Hufnagel in začel uvajati prebiralno gospodarjenje, ki se je z manjšimi dopolnitvami ohranilo vse do 50 – tih let prejšnjega stoletja.
Zgodovina Roga je povezana tudi s številnimi objekti : Roška žaga , ki je predelala letno cca 60 000 m3 hlodovine, veliko spremljajočih objektov za pogon in oskrbo lesnopredelovalnega obrata, gradnja gozdnih železnic , prevoz lesa, številne delavske nastambe, …
Po zaključku druge svetovne vojne je večina gozdov prešla v last države. Organizirana je bila državna služba, ki je nadaljevala gospodarjenje na novih načelih in spoznanjih ter drugačnih rešitvah. Tu je nekaj časa deloval tudi prof. Dušan Mlinšek . Bilo je obdobje veliko površinskih sečenj in masovna sadnja smreke, bilo je obdobje gradnje številnih cest, vlak in poti in bilo je obdobje številnih organizacijskih oblik gospodarjenja.
Košček te preteklosti nam je predstavil tudi revirni gozdar Joško Fink na objektu, kjer so nam senco delale cca 40 m visoke smreke z lesno zalogo preko 1200 m3 / ha. Res nekaj kar se že težko najde v slovenskih gozdovih.
V senci 40 m visokih smrek
Rog ima žal tudi zelo žalostno polpreteklo zgodovino. Tu so številna grobišča, kjer je globoko v kraškem podzemlju zgubilo življenje več kot 7500 ljudi ( večina Slovencev pa tudi vojni ujetniki iz drugih jugoslovanskih republik, madžarske,…). Med drugo sv. vojno je tu delovala partizanska bolnica Baza 20 in več drugih manjših vojaških postojank.
Rog in njegova zgodovina , obsežni gozdovi ter domovina zveri in druge visoke divjadi, so vredni spoznanj in ogledov. Mi smo na naši poti, zaradi omejenega časa, bili deležni le kančka tega, kar to območje ponuja.
Pot nas je vodila po strnjenih gozdovih vse do vznožja roške planote, kjer smo si v vasi Obrh spotoma ogledali destilarno in čokoladnico BERRYSHKA. Sedanji lastniki so objekt odkupili od GG Novo Mesto, ki je leta 1963 tu postavilo destilacijo za eterična olja. Sedaj pa v večini predelujejo brinove jagode, ki jih po večini pripeljejo iz severne Makedonije in južne Srbije.
Celotni potek proizvodnje nam je predstavila prikupna domačinka , ki nam je ob sprehodu po proizvodni hali nanizala kar nekaj podatkov o izboru brinovih jagod, fermentiranju, kuhanju in obsegu pridobljenih proizvodov. Ob koncu ogleda smo stopili še v prostor, kjer pridelujejo butično čokolado, s katero smo se v polnilni avli tudi sami posladkali. Lepo urejen prodajni kotiček je opremljen z več priznanji, s katerimi ponudniki gradijo ugled in promocijo teh res » butičnih » proizvodov.
Sladke dobrote čokoladnice Berryshka za pokušino
Prijetno odišavljeni smo se odpeljali do Soteske, kjer je grof Jurij Žiga Gallenberg leta 1664 dal zgraditi manjši grad, ki je bil med drugo svetovno vojno požgan. Danes so tu le še ruševine pretekle stavbne dediščine. Na grad spominja tudi nekoliko odmaknjen stolpič s tlorisom štiri peresne detelje, ki je bil postavljen v velikem grajskem parku. V tem stolpiču naj bi grof zlorabljal mlada dekleta kmetov, ki mu niso plačevali davkov in tako je stolpič dobil zloglasno ime HUDIČEV TURN. Trenutno je v obnovi in si notranjosti žal nismo mogli ogledati. Smo si pa ogledali nekaj starih avtomobilov in kočij, ki so nameščeni v opuščeni konjušnici. Tudi tu je bilo nekaj paše za oči, za želodec pa v bližnji gostilni, kjer smo zaključili uradni del našega dvodnevnega potovanja.
Pred portalom k Hudičevemu Turnu.
Za zaključek še zahvala vodstvu in predsedniku Čibeju, da je kljub neugodnim razmeram dodal v našo gozdarsko zbirko še eno prijetno, strokovno in zanimivo potovanje, če tudi skoraj pri sosedih.
Žal je naša strokovna, predvsem pa stanovska povezanost vedno bolj majava in taka druženja še vedno ohranjajo most, ki nas povezuje, združuje in bogati z vedno večjo različnostjo.
Morda bo tudi ta zapis pobuda mladim, da se nam pridružijo in nadaljujejo s tradicijo poznati in spoznati tudi druge.
Pa lepo vabljeni .
Col, 08. 11. 2021
Besedilo: Silvo Peljhan
Fotografije: Ljubo Čibej
Comments
Leave a Reply
You must be logged in to post a comment.
Be the first to comment.