EKSKURZIJA GOZDARSKEGA DRUŠTVA POSOČJA V ČRNO GORO 2018

Črna gora, ki je bila le nekaj let nazaj  še republika naše skupne države  Jugoslavije, je po njenem razpadu  stopila na pot samostojnosti in postala ena izmed manjših držav na tem delu Balkana in sploh na svetu.

Strateško pomembno ozemlje je v zgodovino zapisalo veliko zanimivih zgodb, ki še danes  bodrijo domačine, da ohranjajo tradicijo svojih prednikov in svojo državo gradijo in ohranjajo z izredno domovinsko pripadnostjo.

Uspešno so se upirali vojnim prodorom turkov in bili skozizgodovino dokaj samostojni – morda  tudizaradi za osvajalce nezanimive hribovite, odročne in izredno kamenite pokrajine. Njihova zgodovina se začenja že z  letom 1042, ko je na tem ozemlju nastala samostojna država Duklja.

Črna gora ima izredno pestro etnično sestavo. Slaba  polovica prebivalcev je Črnogorcev, dobračetrtina Srbov, nekaj procentov pa Bošnjakov in Albancev. Njihov uradni jezik je črnogorščina, verska pripadnost pa je nekoliko odvisna od narodnosti, prevladuje pa pravoslavna vera.

Na  skoraj 14 000 km2 živi okrog 625 000 prebivalcev in to pretežno v manjših mestih in ob morju. Notranjost države je  redko poseljena, saj razen nekaj rudnih bogastev ( pri Nikšiču ), narava nudi le skromne  pogoje za življenje ( ovčereja in v zadnjem obdobju predvsem turizem ).

Odločitev članov društva, da obiščemo Črno goro, je bila kar soglasna. Morda nas je k temu vodila radovednost po spremembah, morda zanimivi prebivalci, zagotovo pa velika naravna pestrost, s katero se Črna gora res lahko ponaša.

Upravni odbor je seveda izziv članov sprejel, izkoristil jenekaj starih poznanstev in pripravil program s poudarkom na naravnih znamenitostih in na zgodovini res zanimive dežele.

Da bi si lahko ogledali več, smo potovanje skrajšali s hitrim letalskim prevozom do Podgorice. Turistični del smo prepustili Agenciji  AVRIGOTOURS, za strokovno vodenje pa je poskrbel prijeten domačin, gospod Slobodan Stijepović, inženir gozdarstva, zaposlen v podjetju »Nacionalni Parkovi Crne Gore«.

Prvi dan smo namenili predvsem spoznavanju zgodovine dežele in ogledu enega izmed petih nacionalnih parkov – Lovčena.  Po pristanku na letališču v Podgorici smo sez avtobusom odpeljali proti Cetinju, ki je bilo dolga leta tudi prestolnica Črne gore.

Nastalo je za časa vladavine dinastije Crnojevića, ki  je pred umikom  turških upadov, na majhnem kraškem polju dal zgraditi novo mestece. Tu smo si ogledali nekaj zgodovinsko- kulturnih posebnosti: cetinjski samostan iz leta 1484, dvor kneza Nikole, v katerem danes domuje narodni muzej, Vlaška cerkvica, ki so jo zgradili leta 1450… Prav v cetinjskem samostanu je bila prva tiskarna na Balkanu in tu so leta 1493 natisnili sloviti cetinjski oktoih, prvo knjigo tiskano v slovanskem jeziku.

Po krajšem sprehodu po ulicah lepo urejenega mesteca  (ima okoli 15 tisoč prebivalcev ) smo  nadaljevali pot proti slikovitemu Lovčenu, ki za Črngorce predstavlja narodni simbol. Na 1700 m visokem Lovčenu  je črnogorski narod postavil mavzolej svojemu vladarju in pesniku Petru II. Petroviču Njegošu.

Kip Njegoša je delo umetniškega kiparja Ivana Meštroviča.  Tu smo ob večerni zarji doživeli čudovite razglede na zaliv Boke kotorske, na Skadarsko jezero in na panoramo protičrnogorski gorati notranjosti. Dostop na sam vrh je urejen skozi krajši predor, treba pa je premagati tudi 450 stopnic.

 čudoviti svet in ob razlagi vodiča podoživljali trpljenje in radost črnogorskega naroda.

Drugi dan je bil namenjen ogledu nacionalnega parka »Biogradska Gora« in vožnji do Žabjaka.

Že na začetku se nam je v Podgorici pridružil vodič – naš strokovni kolega Stjepovič,  ki nas je popeljal v svet neokrnjene narave. Po dokaj ravninskem delu, ki se razprostira okrog glavnega mesta Podgorice, smo se zapeljali v kanjon reke Morače, ki izvira na severu pod planino Rzač in se zliva v Skadarsko jezero.  Vijugasta cesta je vsekana v strme bregove reke, ki globoko pod cesto nadaljuje pot tisočletne zgodovine. Strmi bregovi poraščeni s termofilnimi listavci, številna črna pogorišča in mestoma sivi dimni oblaki uničujočega ognja, nas spremljajo vse do notranjosti bolj vlažnega in ohranjenega gozda.

Na poti se nam na nekoliko razširjenem delu kanjona odpre pogled na beli Manastir,  pravoslavni samostan, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, za časa vladavine Stefana Nemanjiča. Po krajšem sprehodu med zanimive freske in ikone smo nadaljevali pot preko Kolašina do  Biograsdske gore. Tu smo se sprehodili ob zanimivem zelenem jezeru, ki leži cca 1100 m nad morjem in zajema  več kot 2 km2 površine.

Nad jezerom se dvigajo hribi kot je Crna glava, Zekova glava,Troglava, vse na nadmorski višini čez 2000 m. Na tem območju je še več drugih ledeniških jezer, ki pa so manjša in v osrčju okoliških hribov. Tu že prevladujejo jelovo bukovi gozdovi , ki so značilna posebnost tega območja.

Lepo urejena okolica, smiselno postavljene informacijske točke, pragozdna pokrajina in nekaj počitniških objektov, nudijo turistom prijeten oddih.

Z Biogradske gore smo nadaljevali pot mimo mesteca Mojkovac, kjer smo zapustili kanjon Morače in zapeljali v dolino reke Tare. Reka si utirapot globoko ob vznožju planin Bjelašnice, Sinjavine in Durmitorja. Zelena čista reka v svojem dinamičnem toku premaguje slapove in ožine, ustvarja čudovite pejsaže in nudi obiskovalcem enkraten pogled na svojo prvobitnost.

Okoliške planine so čez Taro povezane z več mostovi. Najmogočnejši in zelo obiskan je most Đurdževića Tara, ki se nad reko dviga kar 135 m. Tudi nam je, ob pogledu na drzno gradnjo in na čudovito pokrajinodaleč pod nogami, zastal dih. Nekateri naši pogumni člani so se celo spustili po jeklenih vrveh, ki povezujejo oba bregova in si ta čudoviti svet ogledali s prave ptičje perspektive.

Polni prijetnih vtisov smo, po planotasti delno z gozdomporaščeni pokrajini, nadaljevali pot proti Žabjaku, pomembnemu turističnemu središču Durmitorja. Mestece leži 1400 m nad morjem in je pravi raj, tako za letni, kot tudi zimski turizem. Številni hoteli, počitniške hišice in bungalovi kar kličejo na obisk. Žal so nekateri objekti tudi v zelo slabem stanju, kar nakazuje na zelo stihijsko in neorganizirano ponudbo. Še bolj pade v oči nenačrtna gradnja, tako z vidika raztresenih lokacij, neurejene infrastrukture, pa tudi same arhitekture objektov. Zelo moteč je prav krajinski izgled, saj seje očitno gradilo bolj po meri denarja in manj po načelih » krajinske arhitekture«.

Tudi tretji dan smo posvetili predvsem ogledom nacionalnega parka Durmitor. Za ogrevanje smo se najprej sprehodili do zanimivega ledeniškega Črnega jezera, ki leži ob vznožju gore Medžet in ima površino cca 0,5 km2.  Razdeljeno je na Veliko in  Malo jezero, ki sta med sabo povezana z ozkim vodnim tokom. Nad jezerom se dvigajo številni, preko 2000 m visoki hribi, z najvišjim vrhom Črne gore –  Bobotov Kuk  (2523 m ).

 Lepo urejen dostop in solidna turistična ponudba nas je obobisku Črnega jezera kar pozitivno presenetila. Žabjak smo zapustili z ogledom manjšega muzeja, kjer je nekaj lepih eksponatov iz narave in iz življenja ljudi tega območja.

Pot smo nadaljevali po planotastem terenu, skozi strnjene smrekove gozdove, do razgledne točke Ćurevac ( 1625 m ), ki se strmo dviga nad reko Taro. S Ćurevca je vidna tudi zanimiva vasica Tepča, ki razpršeno leži na ozki planoti tik nad reko Taro. Dostop do nje je možen samo po ozki makadamski cesti, ki se z Durmitorja strmo spušča do res zakotnih hiš.

Ozka, sicer asfaltirana gozdna cesta je kar namučila našega šoferja, ki je vseskozi  skrbel zaprijetno vzdušje, tudi če je z avtobusom šlo kaj narobe.

Z nekoliko deljenimi mnenji, vezanimi predvsem na razvoj turizma, smo zapustili Durmitor in se po slikoviti pokrajini spuščali proti Nikšiču, ki je drugo največje črnogorsko mesto, z okrog 60 tisoč prebivalci. Nikšič je tudi pomembno rudarsko mesto, saj so v neposredni bližini bogata rudišča boksita.

Žal smo mesto videli samo iz avtobusa, prav tako kot zanimiv samostan Ostrov, ki je vpet v strma južna pobočja gorkega masiva Durmitor.

 V poznih popoldanskih urah smo potovanje zaključili z večerjo in s prijetnim druženjem v restavraciji VUK v Podgorici.

Zadnji, četrti dan, smo za oglede imeli na voljo le poldneva. Izkoristili smo ga za obisk nacionalnega parka Skadarsko jezero. Jezero leži na meji med Črno Goro in Albanjijo in je največje na Balkanu. V jezero se, kot smo že omenili, steka reka Morača, pot do Jadranskega morja pa voda nadaljuje po reki Bojani. Na jezeru je okrog 50 različno velikih otokov, sama površina jezera pa znaša okrog 450 km2.

Na ogled jezera smo se odpeljali z ladjico, ki ima »pristanišče« v manjšem črnogorskem mestu Virpazar. Jezero ponuja čudovit in raznolik naravni svet. Ob jezeru so številne utrdbe, samostani, ribiška naselja, stare opuščene vasi, .. Žal je bilo naše potovanje omejeno le nakrajši ogled jezera in nismo videli tistega, kar je tu nastajalo v dolgi zgodovini poselitve.

Skadarsko jezero je tudi pribežališče številnih  stalnih ptic in tudi  ptic selivk, saj tu pristajajo jate ptičev, ki potujejo spomladi proti severu, jeseni pa zopet v toplejše kraje mediterana.V Virpazarju smo si ogledali še srednjeveško utrdbo, spomenik iz obdobja NOB in zanimiv stari most.

 Potovanje po Črni gori je bilo tako sklenjeno. V sončnem popoldnevu smo se dvignili nad kamnito morje in v udobnih sedežih letala med vožnjo opazovali gorato pokrajino nekdanje Jugoslavije.

Ob koncu naj se zahvalim še gospodu Radovanu Komarju, ki nam je  pomagal pri organizaciji in gozdarskemu kolegu  Slobodanu Stijepoviću, ki nas je spremljal in nam predstavil Črno goro na nekoliko drugačen – gozdarski način.

September 2018 

Silvo Peljhan

Fotografije: Ljubo Čibej, Ana Strle in Matej Vuga

Comments