EKSKURZIJA GOZDARSKEGA DRUŠTVA POSOČJA – 2017 NA VZHOD SLOVENIJE IN NA ZAHOD HRVAŠKE

Med pomembna poslanstva našega društva smemo uvrstiti tudi organizacijo strokovnih ekskurzij, ki že vrsto let spremljajo naše aktivnosti. Največkrat je to kar zahteven projekt, saj je težko članom ponuditi vedno nekaj novega, izvirnega in če hočete tudi zanimivega in privlačnega. Praviloma se ideje zbirajo na letnem občnem zboru, izbor in organizacija pa je načeloma v rokah Upravnega odbora.

Tokrat se je UO odločil, da člane popelje v vzhodno Slovenijo in na sosednjo Hrvaško, natančneje na območje Medžimurja. V tridnevno potovanje smo vključili nekaj turističnih zanimivosti, glavna vsebina pa je bila povezana s predstavitvijo gospodarjenja z gozdovi na tem območju. Z lokalnimi gozdarji smo se dogovorili o vsebini željenih srečanj, hrvaško navezo pa nam je pomagala vzpostaviti dr. Nika Kranjc z našega Gozdarskega instituta.

Prvi dan smo začeli z ogledom tovarne gozdarskih strojev in opreme ” KRPAN “.
To je družinsko podjetje, ki  je s proivodnjo gozdarskih strojev pričelo leta 1977( pred tem je bila to le manjša obrtniška delavnica za izdelavo gumi vozov ).

Proizvodnja vitlov je tudi danes paradni konj in sodi med največjo serijsko proizvodnjo takega izdelka na svetu. Poleg vitlov njihov proizvodnji program obsega tudi izdelavo cepilnih strojev, hidravličnih platojev, povezovalcev cepanic, gozdarskih prikolic z dvigalom in rezalnolcepilnih strojev. Prav za RCS –  420 so na poljskem TARGI LAX EKSPO letos prejeli srebrno plaketo.

Že prvi vtisi, ko smo se z avtobusom peljali na lokacijo podjetja, so nas presenetili. Hrib ob vasi Jazbina je poseljen s proizvodnjimi halami, kjer pod budnim očesom in z napredno vizijo direktorja in lastnika Franca PIŠEKA dela preko 150 zaposlenih.

Tu se rojevajo ideje, tu nastajajo proizvodnji programi, tu se načrtuje tehnologija in tu se proizvajajo izdelki – vse v eni hiši. In zaposleni: vsi iz okoliških krajev z zavedanjem, da uspešen  KRPAN za vsakega posebej pomeni preživetje, za ta del Slovenije pa napredek, povezavo s svetom in nenazadnje promocijo uspeha ob  idejah, ki vsak dan znova dobijo zadovoljnega kupca na svetovnem tržišču.
Po dvournem ogledu proizvodnje, kjer nas je njihov tehnolog seznanjal z vsebinami in tehnološkimi rešitvami posameznih sklopov, smo polni zanimivih spoznanj, nadaljevali obisk v razstavnem paviljonu. Po kratkem nagovoru direktorja, kavici in dopoldanskem prigrizku, smo zanimiv in poučen obisk “KRPANA” zaključili in  po slikoviti gričevnati pokrajini nadaljevali pot do Rogatca.
Tu so nas pričakali gozdarski kolegi s krajevne enote ZGS  Rogaška slatina. Vodja KE Dušan Debelak nas je v kratkem seznanil z značilnimi posebnostimi tega območja, nato pa smo skupaj z revirnimi gozdarji nadaljevali družabno srečanje v Muzeju na prostem – Rogatec.

Tu so rojstno hišo pesnika Jožeta Šmita preuredili in dopolnili tako, da je kraj prerasel v največji slovenski lokalni muzej na prostem.
Tako smo si lahko ogledali muzejske zbirke, ki ohranjajo ljudsko stavbno dediščino in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju pod Bočem  in Donačko goro v času 19. stoletja.

Tu so ohrajeni izvirni objekti ter rekonstrukcije stavb ( stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, štala, dvojni vezani kozolec, svinjak, vodnjak, čebelnjak,viničarska hiša, kovačija in podeželjska trgovina.

Muzej organizira tudi  zanimive pedagoške programe, etnološke delavnice in demonstracije številnih kmečkih obrti ( pletenje, kuhanje, kamnoseštvo, ročno tkanje, kovaštvo, peka kruha, …. ). No, mi smo se bolj posvetili lokalni kulunariki in dobri vinski kapljici s katero so nas postregli lokalni stanovski kolegi. Druženje je popestril tudi  župan Rogaške Slatine, ki nam je v kratkem nagovoru predstavil kraj in programe te obmejne občine.

Pot smo nadaljevali na hrvaško stran, natančneje  do dvorca TRAKOŠČAN.

Tu smo si ogledali zanimiv srednjeveški gradič, ki stoji na manjši vzpetini nad zajezitvenim jezerom. Grad je bil zgrajen v 13. stoletju kot sistem obrambnih utrdb med Ptujem in Bednjansko dolino. Grad je bil najprej v lasti Celjskih grofov, nato ga je v 15. stoletju za nekaj časa prevzelo cesarstvo. Kasneje je grad dobila v last družina Draškovič, ki je ostala tu vse do leta 1944, ko je bil grad nacionaliziran.  Leta 1954 je bila v gradu postavljena muzejska zbirka, ki ohranja zanimive eksponate predvsem rodbine Draškovč.

Z ogledom gradu in zanimive muzejske zbirke smo uradno zaključili prvi dan našega potepanja. Sledila je vožnja po ravninskem Mežimurju in prenočevanje v hotelu La- Gus od koder je lep razgled na cca 5 km oddaljen Varaždin.

Strokovni program na Hrvaškem nam je pripravil in organiziral gozdarski kolega ing. Krunoslav Indir, zaposlen na gozdarskem inštitutu v Varaždinu. V dopoldanskem času smo se najprej sprehodili po lepo urejenem starem delu Varaždina, kjer nam je domačin in gozdar ter director inštituta,  dr. Miroslav Benko, slikovito predstavil zgodovino tega obdravskega mesta z okrog 50 tisoč prebivalci. Poleg številnih cerkva je v mestu najbolj opažena Varaždinska fevdalna utrdba imenovana tudi “Stari grad”. Obdan je z visokim zemeljskim nasipom, ki je omejaval obrambni vodni pas.  Tu so živele rodbine varaždinskih plemičev. Tudi ta gradič je bil nekaj časa v lasti celjskih grofov.

Danes je tu muzejska zbirka raznih cehovskih predmetov, raznega pohištva, orožja slik, ….

Tu je postavljena tudi zbirka predmetov dveh pomembnih Varaždincev in sicer politika in književnika Ivana Kukuljeviča in jezikoslovca Vatroslava Jagiča. Stari grad smo si ogledali samo od zunaj. Le ta se ponaša še z zanimivim ekscentričnim obokanim vhodom . Po krajšem sprehodu skozi mesto smo si ogledali še entomološko zbirko,ki jo je zasnoval svetovno znani entomolog in zbiratej žuželjk dr. Franjo Koščec.

Zbirka obsekga veliko primerkov raznih žuželjk (cca 4500 živalic ). Tu lahko vidimo številne posebne instrumente in priprave za lov in preparatorstvo, razvojne cikluse nekaterih žuželjk in bivalno okolje posameznih vrst. Zbirka je zanimiva, poučna in nas seznanja z veliko pestrostjo drobnih živalic v tem obdravskem okolju. Ogled mesta smo zaključili s  fotografiranjem ob spomeniku pomembnemga hrvaškega cerkvenega voditelja Grgura Ninskega, delo znanega umetnika Ivana Meštroviča.

Polni prijetnih vtisov smo nadaljevali pot do Arburetuma “OPEKA”. Arboretum se nahaja v severnem delu hrvaškega Zagorja in zajema cca 64 ha zemljišča. Raznolikost in pestrost rastlinskih vrst ga uvršča v sistem parkov angleškega sloga in po tem  sodi med najprestižnejši park na Hrvaškem.

V samem parku je žal porušen  manjši gradič, ki ga je zgradila rodbina Draškovič v začetku 19 stoletja. Grof Franjo Draškovič, ga je podaril svoji hčerki, ki se je poročila z Markom Bombellesom. Mnoga leta je Marko s številnih potovanj po svetu prinašal razne rastline in po angleškem vzoru bogatil obgradski park. Leto 1860 pa le pomeni nekak uradni začetek arburetuma. Po letu 1945 objekt preide v državno last. Danes je v neposredni bližini srednja kmetijska šola poimenovana po arboretumu” Opeka “. Le ta naj bi v bodoče prevzela skrbništvo tudi nad žal že preveč propadajočim naravnim “spomenikom “.

Drugi del dneva je bil namenjen gospodarjenju z nižinskimi gozdovi. Krajevni gozdarji so nam na izviren način predstavili problematiko pomlajevanja hrasta, ki je vseskozi imel ključno gospodarsko vlogo. Strokovnjaki iščejo razne racionalne rešitve in na več poiskusnih ploskvah spremljajo odzive narave. S spremenjeno mikroklimo, predvsem pa talnim vodnim režimom, se težave z obnovo hrasta še stopnjujejo.

Operativci niso najbolj zadovoljni z organizacijo gozdarstva, četudi vidijo pozitivne učinke ob ponovnem oživljanju manjših gozdarskih enot, kjer naj bi se v bodoče bolj celostno gospodarilo z gozdovi. Veliko težav imajo z divjimi odlagališči in s krajo lesa. Da bi bolj obvladovali gozdni prostor in lažje našli kršitelje, so pričeli z načrtnim nameščanjem zapor in opazovalnih kamer. Ali bodo na ta način zmanjšali negativni vpliv lokalnega prebivalstva še ne vedo, kajti tradicija v Mežimurju je močna, spremembe pa mučne in dolgotrajne.

Ob koncu smo si ogledali še veliko zajezitveno jezero na reki Dravi, ki je pomembno spremenilo mikroklimo tega območja. Za negativne spremembe noče nihče prevzeti odgovornosti, so pa negativni  vplivi veliki in posledice dolgoročne.  In s temi bomo morali živeti, so obupano zaključili lokalni gozdarji.

Z vožnjo po pretežno kmetijski mežimurski ravnini in pogledi na dokaj opustošene hrastove gozdove, smo zaključili bogato in zanimivo predstavitev dela in pomena hrvaških kolegov. Z zahvalo in povabilom na ogled našega tolminskega območja, smo se pred hotelom La – Gus prijateljsko razšli.

Tretji dan je bil namenjen spoznavanju krajev in ljudi ob mejni reki Sotli. V lepem sončnem jutru smo zapustili Varaždin in se mimo Tuheljskih toplic in Kumrovca že približali bolj gričevnatem svetu Kozjanskega. Po ozki dolini Trebščice ( pritok reke Sotle ) smo prispeli v Podsredo, nato pa se dvignili po severozahodnem delu Orlice ( gozdnato območje med Bizeljskim in Podsredo ) do  gradu Podsreda. Ta s svojo dominantno lego obvlada širše območje Kozjanskega, čudoviti so pogledi vse do Boča, Donačke gore in Slemena nad Zagrebom. Gradovi so na tem območju bili grajeni v obrambne namene, za krepitev obrambne meje na reki Sotli.

Prav Grad Podsreda je v zadnjem desetletju lepo obnovljen in je poleg stičišča dogajanj v Kozjanskem narodnem parku tudi pomemben nosilec kulturne, družabne in turistične ponudbe.
Grad je v 12 stoletju zgradila  salzburška nadškofija z namenom ohranti vpliv nad obsežnimi  posavskimi posestvi. Kar nekaj sto let so na njem živeli razni pisci in nadškofovi skrbniki. Koncem 15. stoletja je grad in posest odkupila rodbina Moscon in tu gospodovala vse do leta 1938, ko je celotno posestvo prešlo v državno last.

Grad se je tekom zgodovine večkrat dograjeval, arhitekturno pa sledi renesančnemu slogu. Danes so vgradu: sedež Kozjanskega nardnega parka, galerija, poročna soba,….
Načeloma se je grad obnavljal z izvirnimi elementi ( okna, vrata, pohištvo ). Objekt nam je lahko zgled načrtne obnove in  z  vnosom novih vsebin zaokrožuje pestro turistično ponudbo, nekoliko odmaknjenih obsoteljskih hribov.

S prijetnimi vtisi smo pot nadaljevali do Bizeljskega. Tu nam je kolegica, gozdarka Manica Vintar na hudomušen a prepričljiv način predstavila gospodarjenje z gozdovi, ki je bilo zgodovinsko gledano vedno nekaj posebnega ( mala kmečka posest, odvisnost lokalnega prebivalstva od gozda, bližina večjih urbanih središč, … ).

Pot nas je iz Bizeljskega vodila med pobočnimi vinogradi in nas  pripeljala do znane Bizeljske repnice NAJGER. Repnice so jame, skopane v kremenčev pesek, ki ga je pred miljoni let tu naplavilo Panonsko morje. Več stoletji so ljudje take prostore uporabljali za shranjevanje poljskih pridelkov ( repe, zelja, krompirja, … )

Lastniki repnice Najger so objekt dogradili v res pravo turistično atrakcijo. Tu ni več zelja in repe, ampak bogato založena vinska klet z vini lokalnega območja ( sivi pino, modra frankinja, beli in reči bizeljčan,…) Višek dobre ponudbe pa je bila izvirna predstavitev zgodovine nastanka repnic in običajev povezanih s težkim kmečkim delom.

Po krajši degustacij in ogledu zanimive “moje  luknje ”  ( tako jo je namreč poimenovala lastnica in voditeljica predstavitve ) smo se zapeljali še do našega stanovskega kolega Branka Varleca.

Pogostitev z domačo hrano, pokušina vin, ki so nam kar sama silila v grlo in pogled na čudovite jesenske barve pobočnih vinogradov, nam bo ohranilo spomin na, upam si reči, dovolj strokovno in prijetno bivanje na tem za nas nekoliko nepoznanem območju.

Člane, ki se tokrat ekskurzije niste udeležili, bo ta potopis upam le vzpodbudil k odločitvi, da je vredno stopiti zraven in si brez velikih naporov in z obvladljivimi stroški, naložiti nekaj znanja, nekaj spoznanj o drugih in  nekaj prijetnih spominov, ki nam vedno znova lahko napolnijo včasih preveč obremenjeno dušo .

Pojasnilo: S klikom na fotografijo se fotografija poveča, v zgornjem levem kotu pa se izpiše njen podnaslov.

Besdedilo: Silvo Peljhan
Foto: Ljubo Čibej

Comments